Organizacije lahko številna tveganja poslovanja, še zlasti pa tveganje neplačila, uspešno zmanjšujejo s preverbo poslovanja izbranega poslovnega partnerja. To storijo z izračunom bonitete organizacije oziroma z ugotavljanjem njene bonitetne ocene. Običajno je to tudi prvo in najpomembnejše opravilo pred vstopom v posel z obstoječim ali potencialnim poslovnim partnerjem.
Pandemija COVID-19 je gospodarstvo postavila pred težko preizkušnjo. Težave z dobavo surovin, dolgi dobavni roki, pomanjkanje surovin in pomanjkanje delovne sile so zaznamovale zadnji dve leti poslovanja številnih organizacij. To krizo pa je poglobila še ruska invazija v Ukrajini, ki je obremenila okrevanje gospodarstva in spodbudila inflacijo zaradi večjih stroškov hrane in goriva.
Posledično so pred preizkušnjo stabilnosti poslovanja postavljene številne organizacije, ki se v letih pred pojavom pandemije COVID-19 in nastopom energetske krize praviloma niso soočala z večjimi finančnimi težavami.
Takšne razmere vplivajo na vse vidike svetovnega gospodarstva, zaradi česar je likvidnost podjetij vprašljiva, pri čemer je eden od razlogov za težave z likvidnostjo podjetij tudi intenzivnejša plačilna nedisciplina. Organizacije morajo zato vse več pozornosti nameniti oceni tveganja poslovanja tako z obstoječimi kot tudi bodočimi poslovnimi partnerji.
Organizacije to najpogosteje naredijo z izračunom bonitetne ocene oziroma bonitete poslovnih partnerjev, ki postaja pomembno opravilo pred vstopom v nov posel z obstoječim ali potencialnim poslovnim partnerjem.
Pri enostavnih poslih v manjših okoljih se hitreje in lažje razve, ali katera od organizacij ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti in ali ima težave z dobavo produktov oziroma z zagotavljanjem storitev. Večje organizacije pa težave, s katerimi se spopadajo, lažje prikrivajo in s tem ogrozijo obstoj svojih poslovnih partnerjev.
V dobi pospešene digitalizacije organizacije lažje in sproti nadzirajo tveganja, ki so jim izpostavljena pri poslovanju z izbranim poslovnim partnerjem. Tako se lahko nanje tudi hitro in primerno odzovejo. Več o poslovnih partnerjih (dobaviteljih in kupcih), si lahko preberete v zapisu Kdo so vaši dobavitelji in kupci.
Priporočljivo branje:
- Neplačniki: Kako se spoprijeti s plačilno nedisciplino in zaščititi poslovanje lastnega podjetja?
- Moderni vodja si zasluži notranji mir
Upravljanje s tveganji kot dobra poslovna praksa
Upravljanje s tveganji je skupek pravil, pristojnosti, odgovornosti in aktivnosti za ugotavljanje, ocenjevanje, spremljanje in obvladovanje tveganj. Temelji na strategiji in poslovnem načrtu določene organizacije.
Tveganja v obliki negativnih dogodkov, nevarnosti pri poslovanju in tudi zmanjšanjih koristi lahko negativno vplivajo na delovanje organizacije. Obenem pa so lahko tudi odlična poslovna priložnost, pri čemer velja, da večje ko je tveganje, večja je lahko dosežena donosnost v organizaciji.
Ob tem se mora organizacija zavedati, da se s povečanjem tveganj izrazito povečajo tudi možnosti za izgubo. Zato je za organizacijo ključno, da celoten proces upravljanja tveganj izvaja konsistentno in natančno.
Z zadnjo večjo finančno krizo leta 2008 je proces upravljanja tveganj (s pripadajočimi znanji) postal ključen za vse, ki delujejo na finančnem trgu. Poslovne odločitve in s tem povezana finančna tveganja imajo namreč velik učinek na poslovanje, razvoj in prihodke organizacije.
Tudi Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju¹ (ZFPPIPP) določa, da mora poslovodstvo zagotoviti, da družba (organizacija) redno izvaja ukrepe za upravljanje tveganja. Poslovodstvo mora pri poslovanju družbe tako ravnati v skladu s profesionalno skrbnostjo poslovno-finančne stroke, kar pomeni, da si mora prizadevati za konstantno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobnost družbe.
- člen ZFPPIPP še natančneje določa postopek upravljanja tveganj:
»Upravljanje tveganj zajema ugotavljanje, merjenje oziroma ocenjevanje, obvladovanje in spremljanje tveganj, vključno s poročanjem o tveganjih, ki jim je ali bi jim lahko bila družba izpostavljena pri svojem poslovanju.«
Odgovornost sprejemanja poslovnih odločitev je v celoti na strani poslovodstva, kar velja tudi za zagotavljanje optimalnega razmerja med donosnostjo in tveganjem. Upravljanje tveganj posledično velja za proces, ki je neizogiben.
V skladu z ukrepi za upravljanje tveganja mora poslovodstvo upoštevati vsa tveganja, ki jim je (ali bi jim pogojno lahko bila) organizacija izpostavljena v času poslovanja. Med drugim vključujejo finančna tveganja: kreditno tveganje, tržno tveganje, operativno tveganje in likvidnostno tveganje.
Na tak način se lahko finančna tveganja uspešno zmanjšajo ali vsaj omejijo. Dejstvo je namreč, da ne glede na to, kako kakovostno je izveden proces upravljanja tveganj, teh ni mogoče popolnoma odpraviti.
Vzpostavitev procesa upravljanja tveganj organizaciji omogoča hitro identifikacijo in celovito obravnavo tveganj, če so pravočasno predstavljena poslovodstvu organizacije in pravilno obravnavana v procesu njenega poslovanja.
Poslovno okolje in finančna tveganja
Poznamo različne vrste tveganja (v osnovi finančna in operativna), pri čemer jih je Joël Bessis, akademik, avtor več knjig na temo upravljanja tveganj in dolgoletni svetovalec številnih evropskih bančnih institucij na področju upravljanja tveganj, razdelil v šest glavnih kategorij:
- likvidnostno tveganje,
- kreditno tveganje,
- tveganje spremembe deviznega tečaja,
- tveganje spremembe obrestne mere,
- tržno-investicijsko tveganje in
- tveganje nesolventnosti.
Poenostavljeno razloženo, finančna tveganja pomenijo možnost, da zaradi pojava različnih dejavnikov nastane finančna izguba, kar poslabša možnosti za dosego zastavljenih finančnih ciljev. Tako v osnovi zajema vse, kar preprečuje, da bi dosegli zastavljene finančne cilje oziroma vse, kar bi lahko imelo negativen vpliv na poslovni izid, prikazan v izkazu poslovnega izida.
Kreditno tveganje
Poslovno okolje je nepredvidljivo in skorajda ni organizacije, ki ne bi bila izpostavljena kreditnemu tveganju. Izpostavljene so mu tiste, ki prodajo blago/produkte in/ali opravljeno storitev z odloženim rokom plačila (tako imenovanim odlogom plačila). V praksi tako velja, da organizacije na svoje plačilo čakajo 30, 60, 90 in celo več dni, kar že skoraj ustreza vsebini kredita. Organizacija, ki je izvedla storitve ali prodala blago/produkte tako nosi kreditno tveganje. To predstavlja možnost, da opravljena storitev oziroma prodano blago/produkti ne bodo nikoli plačani. Zato je priporočljivo, da izpostavljena organizacija redno preverja in spremlja bonitetne ocene oziroma bonitete svojih poslovnih partnerjev.
Kreditno tveganje nastopi v dveh primerih:
- ko kupec produktov ali storitev ob dospelosti terjatve ne zmore poravnati svojega dolga;
- ko dolžnik oziroma komitent ne zmore ali ne želi plačati obresti svojega dolga ali glavnice kredita.
Kaj je bonitetna ocena podjetja
Bonitetna ocena podjetja je zbir več finančnih in nefinančnih kazalnikov podjetja. Omogoča jasen vpogled v poslovanje in razkriva stopnjo tveganja poslovanja z izbranim podjetjem. Poleg tega nedvoumno in natančno razkriva informacijo o tem, ali je neko podjetje finančno zanesljiv gospodarski subjekt.
Bonitetno poročilo pa je dokument, ki podaja aktualno bonitetno oceno in zajema vse pomembne poslovne informacije o preučevanem podjetju. Kredibilna bonitetna ocena temelji na preverjenih poslovnih informacijah, potrebnih za izračun bonitete podjetij. Izračun zajema predvsem podatke, pridobljene iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida, pri čemer so podatki iz obeh omenjenih izkazov ključni za ocenjevanje tveganja podjetja.
Kako poteka izračun bonitete podjetja
Slovensko (kot tudi tuje) poslovno okolje je prežeto z negotovostmi in poslovnimi tveganji, ki so jim izpostavljene prav vse organizacije. Potreba po preverbi poslovanja organizacij je spodbudila ustanovitev specializiranih bonitetnih hiš, ki sproti sledijo spremembam in uspešnosti poslovanja tako slovenskih kot tujih podjetij. Bonitetne hiše vse zbrane podatke obdelujejo in analizirajo ter jih nato v obliki bonitetnih informacij in poglobljenih bonitetnih poročil ponudijo svojim uporabnikom.
Pri tem vsaka bonitetna hiša uporablja lastno metodologijo za izračun bonitete podjetij, zato je priporočljivo, da se uporabnik odloči za kakovostnega ponudnika bonitetnih informacij.
Slednje pomeni, da v slovenskem poslovnem okolju ni enotne metodologije za presojanje bonitete organizacij. Metodologije različnih bonitetnih hiš se konstantno spreminjajo in dopolnjujejo.
Razlikuje se tudi način, kako je izražena bonitetna ocena. Nekatere bonitetne hiše svoje bonitetne ocene izražajo v obliki črk ali številk, spet druge s kombinacijo obojega in oznak +/-.
V poslovnem okolju se vse bolj uveljavlja izražanje bonitetne ocene v enotni obliki s pomočjo številk, na primer od 1 do 10. Tako izražena bonitetna ocena brez kakršnihkoli kombinacij znakov je namreč precej bolj nedvoumna in uporabniku razumljiva oziroma prijazna. Predstavljena enotna oblika bonitetne ocene za uporabnika predstavlja veliko prednost, saj transparentno prikaže finančni položaj preučevanega poslovnega partnerja in tudi stopnjo tveganja neplačila pri poslovanju z njim.
Najnaprednejše bonitetne hiše pri izračunu bonitete podjetij upoštevajo vse razpoložljive podatke, in sicer tako finančne oziroma “statične” (pridobljene iz finančnih izkazov) kot tudi nefinančne oziroma “dinamične” (pridobljene iz različnih virov). Končna bonitetna ocena pa združuje oboje.
Dinamična ocena zajema podatke o tožbah, blokadah, plačilnih navadah in drugem, medtem ko statična ocena temelji na bilančnih podatkih.
Podrobneje se statična ocena določi na podlagi posebej izbranih finančnih kazalnikov, katerih vir sta bilanca stanja in izkaz poslovnega izida podjetja. Na podlagi izračuna izbranih kazalnikov se podjetje uvrsti v določen razred.
Dinamična ocena pa temelji na “mehkih” oziroma hitro spremenljivih kategorijah, ki se redno osvežujejo in omogočajo hitro prepoznavanje potencialnih tveganj – še preden se negativni trendi pokažejo v bilanci stanja in izkazu poslovnega izida podjetja3.
Parametri za določitev finančne (statične) ocene
Na določitev statične ocene vplivajo številni finančni dejavniki, pri čemer osnovo predstavlja pet izbranih finančnih kazalnikov.
Delež dolga v financiranju (čim manjša vrednost, tem bolje). Kazalnik nam pove, v kolikšnem deležu so sredstva podjetja financirana z njegovimi dolgovi. Kaže na odvisnost podjetja od tujih virov financiranja.
Kratkoročni koeficient (čim višja vrednost, tem bolje). Kazalnik kaže razmerje med kratkoročnimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi in pove, v kolikšnem deležu kratkoročna sredstva krijejo kratkoročne obveznosti, oziroma pokaže zmožnost podjetja za odplačevanje obveznosti, ki zapadejo v plačilo v enem letu.
Kreditna izpostavljenost (čim manjša vrednost, tem bolje). Kazalnik kaže razmerje med kratkoročnimi poslovnimi terjatvami in poslovnimi prihodki in izkazuje, v kolikšnem deležu so poslovni prihodki podjetja vezani v terjatvah. Večje vrednosti kazalnika pomenijo večji delež odprtih terjatev podjetja glede na ustvarjeni promet. To lahko v primeru, da dolžniki zamujajo s plačilom terjatev, vodi v likvidnostne težave. Zelo enostavna in hitra rešitev za izboljšanje tega kazalnika in splošne likvidnosti podjetja je prodaja oziroma odkup terjatev.
Donosnost sredstev (čim višja vrednost, tem bolje). Kazalnik kaže razmerje med doseženim rezultatom iz poslovanja in povprečnimi vloženimi sredstvi in pove, koliko izida iz poslovanja prinašajo vložena sredstva. Večje vrednosti kazalnika pomenijo večjo uspešnost poslovanja.
Koeficient obračanja sredstev (čim višja vrednost, tem bolje). Kazalnik kaže razmerje med doseženimi prihodki in povprečno vloženimi sredstvi in nakazuje na dinamiko obračanja sredstev skozi prihodke. Večja vrednost kazalnika pomeni, da je podjetje uspešnejše, saj sredstva potrebujejo manj časa za konverzijo v likvidno stanje.
Nadalje se statična ocena določa še na podlagi teh dejstev:
- poslovanje z izgubo,
- velikost subjekta glede na sredstva in/ali prihodke,
- dovolj specificirano mnenje revizorja s pridržki in
- negativni kapital in/ali denarni tok.
Parametri za določitev nefinančne (dinamične) ocene
Na določitev dinamične ocene vplivajo številni “mehki” oziroma nefinančni dejavniki, ki se lahko spreminjajo na mesečni oziroma celo na dnevni ravni.
Najpomembnejši med njimi so:
- blokade TRR (dolžina in pogostost blokad TRR),
- imetništvo transakcijskega računa,
- odločanje o izbrisu (nastop odločanja o izbrisu),
- udeležba subjekta v sodnih sporih (udeležba v sporu bodisi kot tožeča bodisi kot tožena stranka ter velikost vtoževanih zneskov),
- davčni neplačnik ali nepredlagatelj obrazcev REK (pogostost statusa davčnega neplačnika ali nepredlagatelja obrazcev REK),
- plačilni indeks (zamude pri plačevanju obveznosti),
- missing trader status subjekta in
- prijave terjatev v insolvenčnih postopkih (velikost terjatev).
Bilanca stanja in izkaz poslovnega izida
Glede na veljavno zakonodajo (Zakon o gospodarskih družbah) sta bilanca stanja in izkaz poslovnega izida del letnega poročila podjetja in sta obvezna računovodska izkaza.
Podjetja so svoja letna poročila enkrat letno dolžna predložiti Agenciji Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve.
Pri tem velja, da izkaz poslovnega izida prikazuje prihodke in odhodke podjetja v določenem letu, medtem ko bilanca stanja prikazuje, kaj je podjetje s poslovanjem ustvarilo oziroma kako se je njegovo premoženje spremenilo po letu dni poslovanja.
Bilanca stanja in izkaz poslovnega izida veljata za pomemben vir izbranih finančnih kazalnikov, na podlagi katerih se izračuna “statični del” bonitetne ocene. Hkrati pa sta nepogrešljiv vir podatkov za vsa bonitetna poročila.
Izračun bonitete podjetij kot sestavni del bonitetnega poročila
Boniteta podjetja odraža kakovost poslovanja preučevanega podjetja. Če se razvije potreba po pregledu celotne slike o poslovanju podjetja, lahko zainteresiran posameznik oziroma podjetje (naročnik) pridobi vse poslovne informacije o izbranem podjetju v obliki izčrpnega bonitetnega poročila, ki ga zanj pripravi specializirana bonitetna hiša.
Bonitetno poročilo velja za kredibilen dokument, saj na enem mestu združuje vse poslovne informacije, ki uporabniku omogočijo lažje sprejemanje poslovnih odločitev. Njegov ključni del je tudi bonitetna ocena podjetja.
Bonitetna poročila so na voljo tako za slovenska kot tudi za tuja podjetja. Z njihovo pomočjo lahko neko podjetje zanesljivo presoja finančno zanesljivost svojega poslovnega partnerja, še preden se z njim poda v nov posel. Pravilno odločitev je precej lažje sprejeti po tem, ko podjetje preuči bonitetno poročilo in v njem vključeno bonitetno oceno svojega obstoječega ali potencialnega poslovnega partnerja.
Preverjanje bonitete podjetij s pomočjo bonitetnih orodij
Kredibilen izračun bonitete podjetij in organizacij kontinuirano izvajajo specializirane bonitetne hiše, ki so v te namene razvile namenska bonitetna orodja (bonitete prijava v aplikacijo).
Bonitetne hiše s pomočjo bonitetnih orodij razkrivajo številne podatke podjetij, in sicer o njihovem lastništvu in lastniških povezavah (vse do ravni fizične osebe) ter o zadolžitvenem potencialu in bonitetni oceni podjetja. Vsebujejo pa še številne druge pomembne podatke, ki dajejo odgovore na vprašanja v povezavi z uspešnostjo, zadolženostjo in plačilno sposobnostjo novega ali obstoječega poslovnega partnerja.
Ključna prednost določenih bonitetnih orodij je tudi ta, da omogočajo monitoring podjetij. To pomeni, da uporabnike avtomatsko (na e-naslov) obveščajo v vseh spremembah na ravni poslovanja njihovih partnerjev.
Podatki se praviloma dnevno posodabljajo, saj je aktualnost bonitetne ocene na prvem mestu vsake kredibilne bonitetne hiše. Bonitetna orodja tako v vsakem trenutku omogočajo preverbo bonitete obstoječih in potencialnih poslovnih partnerjev in to vse na enem mestu, kar je v dobi digitalizacije še toliko bolj pomembno.
Preberite tudi zapisa:
- Kaj je in kakšni so pogoji za prejem Certifikata finančne zanesljivosti
- Kaj predstavlja poslovni register (register podjetij) in v čem se razlikuje od bonitetne aplikacije EBONITETE.SI
Članek je bil prvotno objavljen v tiskani verziji revije IKS l 12 kot tudi v spletni različici revije.
